14.01.2012
Objavljeno v Gore 19:22 avtor: gigi
Prelep dan, za obisk hribov. Toliko časa, pa se le redko odpravim v hribe. Danes je bil moj dan. Blegoš 1562m visoka gora, drugi najvišji vrh Škofjeloškega hribovja.
Tokrat mi je družbo delala moja boljša polovica. Povzpela sva se od vasi Javorje (Poljana nad Škofjo Loko) do Črnega Kala, tam je veliko parkirišče, ki je bilo skoraj polno, ja pohodnikov je bilo veliko. Šla sva po najkrajši poti, ni bila zahtevna. Takoj po vzponu, pot po kateri se sprehajamo popotniki zaledeni, priporočene so dereze, da se pa tudi brez, z pravo mero ravnotežja.
Na poti do vrha nas začnejo spominjati časi pred drugo svetovno vojno, bunkerji, betonske utrdbe t.i. Rupnikove linije. Blegoš je takrat veljal za eno glavnih postojank v obrambnem sistemu Kraljevine Jugoslavije proti Italiji.
Po dobri uri hoje se iz gozdnih krošenj, nekje na 1500m pokaže fantastičen pogled. Pot pod nami pa postane še bolj ledena. Vrh blegoša je gol, vendar pogled iz njega, kot bi stal na vhu sveta. Streha sveta kjer se vidi na vse konce, daleč naokoli.
Panoramska slika iz Blegoša, Julijske alpe, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe,..
Ker je močno pihalveter sva se odpravila do koče na blegošu, ki leži na 1391m. Tam sva popila vroč čaj, pojedla topel obrok (pasulj) in se odpravila nazaj proti Črnem Kalu.
Permalink
18.12.2011
Objavljeno v Miks 18:44 avtor: gigi
Najboljši vokal, ne vem zakaj se sploh igrajo z njenim glasom v studiju?
Permalink
2.11.2011
Objavljeno v Živali 16:58 avtor: gigi
Spet sem ljubitelj ptičjih pajkov. Sedaj nimam samo enega, omislil sem si jih več. Pred približno tremi leti sem se tudi sam soočil s ptičjim pajkom. Kupil sem si ga, GRAMMOSTOLA ROSEA mirna vrsta, primerna za začetnika.
Rosea mi je pred leti umrla, božjast ali pa zastrupitev s hrano, ne vem. Vedno več ljudi sem spoznaval, ki so ljubitelji in gojitelji. Vsak ima nekaj eksotičnega, novega,… Ker sem začetnik že bil 
sem si omislil novo, malo večjo zbirko pajkov. Ko sem kupoval Roseo sem jo kupil v Zootiku, lahko, da so mi prodali staro pa po možnosti še samča, ki ima veliko manjšo življensko dobo kot samice pri pajkih. Tokrat sem se obrnil neposredno na gojitelje in sem si kupil približno mesec stare mladiče, eden je bil še skoraj bel, če je kaj sreče bo kakšna samica. Za začetek sem si kupil enega, da se doma strasti pomirijo, ja vsi se bojijo pajkov ker so strupeni itd,…
Psalmopoeus Cambridgei, drevesna vrsta, zraste veliko in je zanimivega videza, zelen trup in oranžne konice nog. Rahlo nervozna in agresivna vrsta.
Ko so se doma strasti umirile, sem si čisto potiho zaželel še enega, malo drugačnega, Poecilotheria Regalis, še ena velika drevesna vrsta, agresivna in napadalna po mojem tudi malo strupena, glede na velikost in lepoto, ko odraste bo vseeno bolje ga pustiti v terariju.
Ta dva pajka sta sedaj stara približno 8mesecev, merita nekje od 4-5cm, zelo hitro rasteta. Še približno slabo leto in bosta čisto odrasla pajka. Slika P. regalisa je simbolična, slika P.Cambridgei je pa moja. 5 mesecev sta bila sama, vsak v svojem terariju seveda, da se ne požreta med sabo, potem sem pa naletel na vrsto pajkov, ki so socializirani, več jih lahko živi v terariju, ko odrastejo celo lovijo skupaj,… Holothele incei niso največji pajki so pa mirni, nenapadalni in neagresivni. Dobil sem jih po pošti, 3 sedaj imam samo še enega, eden je dobesedno pobegnil še prvi dan 
, žal ga nisem našel(strasti se še niso pomirile), drugi je poginil naslednji dan, se mi zdi da zaradi stresa. Tretjega pa nikjer ni, po cele dneve se skriva pod zemljo, zadnjič se je levil to je pa tudi vse kar sem videl od tega pajka doslej, lev.
Hočem, še kakšnega, samo počakati je treba, da se strasti pomirijo … Sej bo šlo
Permalink
4.10.2011
Objavljeno v Miks 11:47 avtor: gigi
To nameravam že nekaj časa objavit. Pa nikoli ne utegnem, no sedaj sm… To fotografijo sem posnel lansko leto v kampu Sistiana v Italiji. Takoj me je pritegnil angleški prevod vračanja denarja oz. priložnosti,… hehe
Permalink
10.06.2011
Objavljeno v Živali 12:48 avtor: gigi
Smo v dobi kjer imamo lahko vse vrste hišnih ljubljenčkov. Od tistih velikih do tistih malo manjših. Jaz sem že od nekdaj nor na eksotične živali, vendar mi okolica oz. prostor v katerem živim ne omogoča, da bi imel kaj večjega oz. mogočnejšega. Poleg zlate prinašalke, ki je nepogrešliv družinski član imam tudi ptičjega pajka. Star je šele dva meseca, meri komaj slaba dva centimetra, drevesna vrsta pajka Psalmopoeus cambridgei, malo bolj zahteven pajek. Ker sem ga nekoč že imel sem si tokrat zaželel nekaj bolj zahtevnega, torej sem spet ljubitelj ptičjega pajka. ….
Poleg psa, pajka, planiram še kačo, mogoče še kakšnega pajka, mogoče celo več pajkov skupaj. Obstaja vrsta ptičarjev, ki lahko živijo skupaj v sožitju z isto vrsto, lovijo skupaj in še več. Imel sem pa tudi dve kopenski želvi.
Sam jih sicer nimam od vsega začetka, ker niso moje. Spremljam jih nekje že dve leti, vendar se je zgodilo tisto najhujše. Pred približno štirinajstimi dnevi, ko je ponoči divjalo neurje oz. je lilo kot iz škafa so želve misterijozno izginile. Še ko so bile manjše so velikokrat pobegnile, sedaj so stare nekje devet let, prostor imajo urejen kot vidite na videoposnetku. Sprva smo pomislili na človeški faktor, žlehtnobo, vendar so obstajale tudi druge možnosti, da jih je odnesla kaka žival. Zanimivo, da je odnesla obe. Želva tehta nekje dober kilogram. Kljub nenehnemu iskanju jih nismo našli, vse do danes, ko smo sprehajali psa, skoraj dva kilometra od hiše. Našli smo eno samcato želvico v zelo kritičnem stanju. Močno ima poškodovan oklep, zgoraj se vidijo odtisi zob, ki so predrli v notranjost želve. Razvile so se tudi okužbe, beli črvički ji lezejo iz rane oklepa na zadnji taci.
Mogoče kdo ve, kakšne so možnosti, da želva preživi oz. so okužbe lahko tako močne da se prenesejo na človeka oz. ostale hišne ljubljenčke?
Permalink
Tokrat mi je družbo delala moja boljša polovica. Povzpela sva se od vasi Javorje (Poljana nad Škofjo Loko) do Črnega Kala, tam je veliko parkirišče, ki je bilo skoraj polno, ja pohodnikov je bilo veliko. Šla sva po najkrajši poti, ni bila zahtevna. Takoj po vzponu, pot po kateri se sprehajamo popotniki zaledeni, priporočene so dereze, da se pa tudi brez, z pravo mero ravnotežja.
Ker je močno pihalveter sva se odpravila do koče na blegošu, ki leži na 1391m. Tam sva popila vroč čaj, pojedla topel obrok (pasulj) in se odpravila nazaj proti Črnem Kalu.
